Žuži, ki je brez oklevanja ponudil svojo pomoč (takšen pač je), veliko časa za servisiranje ni imel, saj je moral najprej poskrbeti za kup rokometašev, ki so tako ali drugače nastradali na enem od treningov. Na vrsto sem tako prišla v poznih večernih urah, oziroma že kar v zgodnjih nočnih urah, ko me je vse skupaj že tako bolelo, da bolečine niti locirati nisem znala več. No, s skupnimi močmi nama je z Žužijem le uspelo, terapija pa je trajala skoraj tri ure. No, to na mojo utrujenost ni dodatno vplivalo, saj mi je steznik, ki mi ga je Žuži pozneje nadel okrog pasu onemogočal normalno dihanje, kar je botrovalo mojemu nočnemu sprehajanju po slovenski ulici, na katerem se mi je pridružil tudi Lojze Mikolič, trener našega bronastega olimpijca Rajmonda Debevca, ki pa se je verjetno sprehajal iz povsem drugačnih razlogov kot jaz.